ZAKLJUČEK ŠOLE IN PODPIS POGODBE
Uf tole leto 2026, je zame leto premikov. Leto, ko spoznavam sebe in leto, ko iščem svojo dušo, ki se je nekje na poti izgubila.
Imam tri otroke in nekako si mislil, da z vsemi delam enako, a tudi če bi bilo to čisto res, je vsak od njih svoj individum. Brina je odgovorna, Tevž pa ima povsem drugo logiko. Pri šoli se vedno znova srečujem z občutkom, da je njegov odnos do nje popolnoma drugačen od mojega. On ima svoj cilj, svojo predstavo o tem, kaj mu je pomembno, in šola očitno ni na vrhu njegovega seznama. Njegova odgovornost do šole je trenutno skoraj nična. Ne zanima ga dovolj, da bi sam od sebe naredil tisto, kar bi bilo potrebno. In prav to me je proti koncu šolskega leta spravljalo v velik stres – ves čas sem se spraševala, ali bo šolo sploh izdelal.
Z Blažem sva imela veliko pogovorov o tem, kako se odzvati. Ali ga pustiti, da sam doživi posledice svojih odločitev in se iz njih nekaj nauči? Ali pa morava vendarle poseči vmes, ga usmeriti, pomagati, morda celo prisiliti, da naredi tisto, česar sam ne zmore ali noče?
Ampak pri njem vsaka prisila povzroči še večji odpor. Bolj ko pritiskam, bolj se zapre. In zato se včasih zdi, da je nemogoče karkoli premakniti, dokler se nekaj ne premakne v njegovi glavi. Dokler sam ne začuti, da je to njegova odgovornost in da imajo njegove odločitve tudi svoje posledice.
In potem sem tu še jaz. Moja glava, ki tega nikakor ne zna spustiti. Ki se vedno znova sprašuje, ali bi morala narediti več. Ali ga res puščam, da se uči iz svojih lekcij, ali ga samo preveč prepuščam samemu sebi? Kje je meja med tem, da otroku dovoliš, da sam nosi posledice svojih odločitev, in tem, da kot mama vendarle posežeš, ker veš, da še ni sposoben videti vsega, kar vidiš ti?
Morda je to trenutno moja največja lekcija. Sprejeti, da ne morem namesto njega spremeniti njegovega odnosa. Lahko ga spodbujam, se z njim pogovarjam, postavljam meje in mu pomagam, ko pomoč sprejme. Ne morem pa namesto njega narediti tistega notranjega premika. In prav to je zame najtežje – ne šola sama, ampak spuščanje nadzora nad tem, kako bo on svojo pot prehodil. In na koncu sem vseeno spustila, kljub celoletnim naporom, prepirom, ki so nastajali zaradi mojega truda, da se uči, sem na koncu spustila. Ne čisto, ampak ravno dovolj, da sem mu pokazala, da je sedaj to njegova pot in njegova lekcija. No razred je zdelal, kaj bo naslednje leto, me je že strah.
PODPIS POGODBO ZA IZVAJANJE DEL NA SCHTALI
V prihodnjih mesečnih zapisih bom objavljala tudi svoje premike v zvezi z objektom, ki ga trenutno prenavljam in kjer si želimo čez približno dve leti kot družina ustvariti svoj dom. To je projekt, ki v meni odpira ogromno različnih občutkov – od navdušenja in ponosa do strahu, dvomov in vprašanja, ali sem se res pripravljena podati na to pot.
Ampak trenutno je pomembno predvsem eno: z izvajalcem sem dejansko podpisala pogodbo.
To je zame velik korak. Morda se na zunaj ne zdi nič posebnega, ampak v meni se dogaja ogromno. Prvič bom imela kredit. In če sem popolnoma iskrena, so strahovi, ki jih ob tem čutim, neznosni. V glavi se mi vrti milijon vprašanj. Kaj če ne bo šlo? Kaj če bo preveč? Kaj če se bo zgodilo kaj nepredvidenega? Kaj če sem si naložila preveč?
Po drugi strani pa očitno obstaja nekaj, kar je močnejše od vseh teh strahov.
Moja želja po svobodi. Moja želja, da ustvarim nekaj svojega. Da v življenju ne ostanem samo pri željah in idejah, ampak da nekaj dejansko zgradim. Da lahko nekoč pogledam nazaj in si rečem: to sem ustvarila sama.
In mogoče je prav to tisto, kar se trenutno učim. Da pogum ne pomeni, da me ni strah. Pogum pomeni, da naredim korak tudi takrat, ko me je strah.
Tako da ja – pogodba je podpisana. Zdaj ni več samo ideja, načrt ali nekaj, o čemer govorimo. Zdaj se je zares začelo.
In očitno bom morala skupaj s prenovo prenavljati tudi kakšen del sebe. 🙂
DOPUST:
Dopust z otroki je zame tisti čas v letu, ko jih imam zares. Ko smo skupaj, brez šole, služb, obveznosti, voženj in vsakodnevnega lovljenja časa. In mogoče se prav zato vsako leto bolj zavedam, kako hitro odraščajo.
Včasih se med dopustom zalotim, da razmišljam, koliko takšnih morij sploh še imamo pred sabo. Koliko časa bodo še želeli iti z nami. Koliko dopustov bomo še preživeli skupaj kot družina, preden bodo imeli svoje načrte, svojo družbo in svoje življenje.
Prehitro odrastejo. In čeprav se tega zavedam, imam včasih občutek, da še vedno ne znam dovolj dobro biti prisotna v tem trenutku.
Pri nas pa seveda tudi dopust ni samo razglednica. Vedno pride nekje okoli petega dne tista naša mala kriza. Malo smo že utrujeni, malo preveč skupaj, malo manj tolerantni drug do drugega in živci so hitreje na površju. Takrat se začnejo drobne stvari zdeti večje, kot so v resnici. Verjetno smo vsi že malo naveličani istega ritma in potrebujemo vsak svoj prostor. Ampak po tej krizi je ponavadi TOP.
In opažam še nekaj pri sebi – potrebujem vedno več časa, da se zares odklopim. Prvih nekaj dni sem še vedno z glavo doma. Razmišljam o obveznostih, o tem, kaj vse čaka, kaj moram narediti, kaj sem pozabila. Kot da telo pride na dopust precej prej kot glava.
Letos pa se je zgodil še en majhen, ampak zame zelo velik premik. Po desetih letih sem prvič oblekla dvodelne kopalke. Kljub trebuhu, polnemu strij. Kljub temu, da sem se v preteklosti zaradi njega velikokrat skrivala in imela občutek, da ga moram zakriti.
Tokrat sem si rekla – pa kaj potem?
To je moje telo. Telo, ki je šlo skozi nosečnosti, življenje, spremembe in vse mogoče. Telo, ki ni popolno in verjetno nikoli ne bo takšno, kot sem si nekoč predstavljala, da bi moralo biti. Ampak je moje.
In mogoče se tudi tukaj učim iste stvari kot pri otrocih – biti tukaj, zdaj. Ne čakati na nek popoln trenutek, popolno telo, popoln dopust ali popolno življenje.
Ker življenje očitno teče, ne glede na to, ali smo nanj pripravljeni ali ne.
Zato si želim te dopuste čim bolj zapomniti. Ne samo lepih trenutkov, ampak tudi tiste malo naporne, nepopolne dni. Tudi naše petdnevne krize, ko smo vsi malo sitni. Ker bodo očitno tudi ti nekoč postali spomin, za katerega bom dala vse, da bi ga lahko še enkrat doživela.
JESEN
Prihaja jesen
Prihaja jesen. In z njo občutek, da se vse skupaj spet zares začenja.
Z Blažem morava do konca izprazniti najino Schtalo. Še enkrat premetati stvari, se odločiti, kaj ostane, kaj gre in kaj lahko končno spustiva. Po eni strani je to samo praznjenje prostora, po drugi strani pa imam občutek, da s tem počasi zapirava eno poglavje najinega življenja.
Hkrati se bodo začela dela na objektu. Kar je bilo do zdaj predvsem v moji glavi, na papirjih, v načrtih in pogodbah, bo postalo resnično. Prišli bodo izvajalci, prah, hrup, odločitve, stroški in verjetno tudi kakšen trenutek, ko se bom vprašala, kaj mi je bilo tega treba. 🙂
In potem je tu še šola.
Po vsem poletju se bomo spet vrnili v naš vsakdan, z urniki, obveznostmi in vsem, kar šola prinese s sabo. In če sem iskrena, se mi ob tem že zdaj malo stisne želodec. Predvsem zaradi sina in njegovega odnosa do šole, o katerem sem že pisala. Želim si, da bi bilo letos drugače. Hkrati pa vem, da njegovega odnosa ne morem spremeniti namesto njega.
Tako da prihaja jesen, ki bo očitno precej polna.
Praznjenje starega. Začetek novega. Gradnja nečesa, kar naj bi čez dve leti postalo naš dom. In ponovno iskanje ravnotežja med tem, koliko lahko naredim jaz in koliko moram pustiti drugim, da svoje stvari naredijo sami.
Malo me je strah. Malo se veselim. Malo sem utrujena že vnaprej.
Ampak grem.