April mi je pokazal, kako dragoceno je zdravje. V hitrem tempu vsakdana sem ponovno začutila, da brez notranjega ravnovesja in dobrega počutja vse ostalo izgubi pravi pomen. Ta mesec me je nežno opomnil, da moram najprej poskrbeti zase, za svoj mir in svojo energijo. Polip, ki so mi ga odkrili ni nič posebnega, je pa opomnik, da zdravje ni samoumevno in da me čaka operacija, ki je sicer povsem rutinska, jo pa vseeno sprejemam z spoštovanjem.
Z otroki smo preživeli zares čudovit dopust, ki je bil hkrati tudi Tevžev nogometni turnir. Bili so dnevi, polni smeha, navijanja, povezanosti in drobnih trenutkov, ki ostanejo v srcu. Najlepše pri vsem pa je bilo to, da smo bili res skupaj – prisotni drug za drugega.
Po dolgem času sem se ponovno sprehodila v hrib. Ta sprehod ni bil le gibanje, ampak občutek svobode, lahkotnosti in vračanja k sebi. Narava me vedno spomni, kako malo je v resnici potrebno za občutek miru.
Največja lekcija aprila pa je bila spuščanje pričakovanj. Dolgo sem mislila, da delam prav, ko sem se toliko obremenjevala s Tevževo šolo. Skrbelo me je, ali dela dovolj, ali bo uspešen, ali sem dovolj prisotna in stroga ob pravem času. V resnici pa sem mu s tem, ne da bi se sploh zavedala, nalagala breme pritiska. Breme, ki ga otrok pogosto nosi tiho, samo zato, ker čuti, da mora zadovoljiti pričakovanja staršev.
Šele pogovor s prijateljico mi je odprl oči. Bila je iskrena, direktna in ravno to sem potrebovala. Včasih sami ne vidimo, kako naše skrbi vplivajo na ljudi, ki jih imamo najraje. Zato je tako pomembno, da imamo okoli sebe ljudi, ki si upajo povedati resnico – nežno, a iskreno. Takšni pogovori niso vedno najlažji, so pa lahko zelo zdravilni.
Ko sem začela spuščati kontrolo, pritisk in nenehno skrb, sem opazila spremembo tudi pri Tevžu. Več lahkotnosti, več miru, več povezanosti. Kot da je tudi on lažje zadihal. In ob tem sem dojela nekaj pomembnega – otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo starše, ob katerih se počutijo sprejete, varne in dovolj dobre.
April me je naučil, da življenje ne potrebuje popolnosti. Potrebuje prisotnost, zdravje, povezanost in zaupanje, da je dovolj tudi to, kar je.